RAČUNOVODSTVO - RAČUNOVODSKI SERVIS

Relativnost računovodskih informacij o stroških

Stroški so cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa. Torej so zmnožek potroškov delovnih sredstvev, predmetov dela, storitev in delovne sile z njihovimi cenami.

O stroških ne moremo govoriti kadar :

• Nimamo opravka s prvinami poslovnega procesa

• Se prvina ne troši, čeprav je navzoča

• Prvine ni mogoče izraziti vrednostno ali za priskrbo niso potrebna denarna sredstva

• Cenovno izraženi potroški niso smiselno povezani z nastajanjem učinkov

• Cenovno izraženi potroški prvin presegajo utemeljen znesek

Poznavanje kriterijev za določanje stroškov je potrebno zato, da vemo kateri znesek je strošek in kateri odhodek, to pa je velikega pomena pri kalkuliranju. Za namene kalkuliranja so pomembni samo stroški, ki so nujno potrebni za proizvodnjo oz. opravljano storitev. Zneskov ki niso stroški ampak samo odhodki, ne moremo prevaliti na kupca, ampak se pokrivajo iz poslovnega izida iz rednega delovanja.

Poznavanje stroškov je pomembno tudi iz davčnega vidika, saj davčna zakonodaja dopušča, da se pri izračunu davčne osnove upoštevajo samo tisti zneski, ki so nujni za izvajanje  poslovnega procesa.

Stroške lahko preučujemo za različne namene. :

• Stroški v celotnem obsegu : podlaga za primerjavo z načrtovanimi, za ugotavljanje kako prispevajo k dobičku dejavnosti, organizacijske enote, celotne organizacije

• Stroške na količinsko enoto učinka : za presojanje prodajne cene

• Stroški po organizacijskih enotah : presojanje odgovornosti in  uspeha

• Stroški povezani s posameznim kupcem : presojanje ali še sodelovati z njim

Razvrščanje stroškov

Obravnavanje stroškov je vedno potrebno prilagoditi namenu. Če preučujemo stroške z namenom ugotavljati usešnosti vodje enote, upoštevamo samo tiste stroške, na katere lahko ta vpliva. Pri presoji ali je ugodnejša nabava ali lastna proizvodnja, upoštevamo le odločujoče stroške. Vse stroške upoštevamo pri izračunu prodajne cene.

Zato razvrščamo stroške po različnih vidikih :

Naravne vrste stroškov

Glede na prvine poslovnega procesa, tj. delovna sredstva, predmeti dela, delovna sila in tuje storitve

Časovni vidik, t.j. načrtovani stroški in uresničeni stroški.

Pri predračunskem in obračunskem zajemanju se mora uporabljati enaka metodika. Ta način razvrščana je zelo pomembne pri odločevalnem nadzoru. Uresničene stroške ugotavljamo na podlagi knjigovodskih evidenc. Načrtovane stroške pa določamo na podlagi :

• Dejanskih preteklih stroškov : So tisti in tolikšni kot so bili v preteklem letu. Ta metoda ne upošteva spremenjenih pogojev poslovanja v času, nesmotrnosti v preteklosti

• Ocenjeni prihodnji stroški : So tiski ki jih lahko pričakujemo glede na dejanske pretekle. Metoda se preveč upira na preteklo poslovanje.

• Standardni stroški : So tisti, ki so teoretično upravičeni : Ločimo pa :

• Temeljne standardne : Postavljeni so za daljše obdobje glede na konkretne odločitve

• Obdobne standardne : Postavljeni skladno s konkretnimi okoliščninami

  • Namišljene standardne : na podlagi idealnih okoliščin

  • Uresničljive standardne : upoštevajo tudi negativne pojave v obračunskem obdobju v objektivnem obsegu

  • Normalne standardne : postavljeni na podlagi okoliščin, ki jih je mogoče jemati kot normalne

Pri ugotavljanju odmikov od načrtovanega je treba upoštevati tudi to, kako smo prišli do načrtovanih stroškov.

Nekateri načrtovani stroški vplivajo tudi na velikost obračunanih stroškov. To so amortizacija in dolgoročne rezervacije.

Izvirni in izpeljani stroški

Obvladovanje organizacije je lažje, če je razdeljena na manjše enote (stroškovna, prihodkovna, dobičkovna, naložbena mesta). Med seboj so povezana, kar povzroča na eni strani stroškovni in odhodki tok, na drugi pa prihodkovnega.

Stroški posamezne enote so lahko posledica sodelovanja znotraj ali zunaj organizacije. Takšna vrsta spremljanja stroškov je pomembna ko so posamezne enote pri odločitvah samostojne, odločitve pa lahko škodijo celotni organizaciji.

Neposredni in posredni stroški

Če ima organizacija razvejan proizvodni program, spremljamo stroške na ravni posameznega programa, posameznega stroškovnega nosilca in posameznega stroškovnega mesta.

Neposredni stroški so povezani s posameznim proizvodom oz. storitvijo. Posredni stroški pa so povezani na več proizvodov oz. storitev. Pravimo jim tudi splošni stroški oz. skupni stroški. Neposredne razporejamo na podlagi knjigovodske listine, posredne pa s pomočjo podlag, ki pa morajo biti pravilno izbrane, saj drugače lahko pride do nepravilnih odločitev.

Stalni in spremenljivi stroški

Delimo jh glede na odzivanje na spremembno obsega poslovanja. Tisti ki se na spremembe ne odzivajo so stalni stroški, spremenljivi pa se z obsegom proizvodnje spremeninjajo.

Spremenljivi stroški pa se lahko odzivajo na obseg različno in sicer :

• Sorazmerno spremenljivi stroški : Na enoto učinka so vedno enaki. Običajno so to neposredni stroški materiala, dela, storitev. Lahko so nazadujoči ali napredujoči, vendar v izjemnih okoliščinah, npr. plačevanje preseganje norm po večji urni postavki kot za redno delo.

• Napredujoče spremenljivi stroški : Naraščajo hitreje kot narašča obseg proizvodnje.

• Nazadujoče spremenljivi stroški : Naraščajo počasneje kot obseg proizvodnje. Ugotno vplivajo na lastno ceno

Stalni stroški se z obsegom proizvodnje ne spreminjajo. Zato se spreminjajo na enoto proizvodnje. Tako poznamo :

• Omejeno stalne stroške : Povezani so z odločitvami o spremembi proizvajalnih zmogljivosti. V praksi se obnašajo tako kot spremenljivi stroški in jih moramo poznati ko ugotavljamo točko preloma. Tak primer je če se v prevozniškem podjetju odločijo za nakup novega tovornjaka.

• Neomejeno stalni stroški : Neomejena stalnost je povezana z obsegom dejavnosti, kar pa ne pomeni, da se ne morejo spremeniti zaradi poslovnih odločitev, npr. spremenjan način amortizacije. Glede na to, kako organizacija vpliva na neomejeno stalne stroške ločimo :

  • Preudarno nastali (diskrecijski) stalni stroški : Z obsegom proizvodnje se ne spreminjajo, vendar jih je možno spremeniti v zelo kratkem času. Na uspešnost pa vplivajo dolgoročno. Tak stroške je strošek reklame, raziskav, izobraževanja.

  • Nujni stalni stroški : Ni jih možno odpraviti v kratkem času, npr. amortizacija osnovnih sredstev.

Stroški proizvajanja in neproizvajanja

Stroške delimo po poslovnih področjih nalog. S tem dobimo podlago za vrednotenje zalog nedokončanih proizvodov in gotovih proizvodov. Tako vidimo kako draga so posamezne področja nalog.

Stroški učinkov in stroški obdobja

V zalogah se lahko zadržujejo le stroški proizvajanja. Vsi ostali stroški so pa stroški obdobja in se pokrivajo iz prihodkov. SRS priporočajo, da so stroški obdobja vsi stroški razen stroškov proizvajanja, vandra so možne tudi druge rešitve. Organizacija se torej lahko odloča o tem, katere stroške bo takoj pretvorila v odhodke in katere bo razmejevala prek zalog.  Stroški obdobja so največ stalni stroški neposredni stroški prodaja in najmanj stralni stroški financiranja in neposredni stroški prodaje.

Odlučojoči in neodločujoči stroški

Pri poslovnih odločitvah je pomembno, da upoštevamo le tiste stroške, ki so odlločujoči. To so pa tisti, katerih obseg se spremeni, če sprejmemo določeno različico. Neodločujoči pa se ne spremenijo. Ponavadi so odločujoči le spremenljivi stroški in pa omejeno stalni stroški Pri odločanju govoriimo o načrtovanih odločujočih in neodločujočih stroških.

Dodatni in mejni stroški

Pri poslovnih odločitvah pa je pomembno ne le da vemo kateri stroški se bodo spremenili, ampak tudi kolikšna bo sprememba. Dodatni stroški so tisti, ki jih povzorča dodatna proizvodnja. Mejni pa so tisti, ki jih povzorča zadnja enota proizvodnje, oz. so dodatni stroški na enoto. Izračunamo jih tako, da vse dodatne stroške delimo z dodatnim obsegom proizvodnje.

Oportunitetni stroški

Organizacija se mora pogosto zaradi sprejete različice odpovedati drugi, ki že prinaša nek prispevek za kritje. Opredlejeni so z zneskom, ki ga izgubimo zato, ker smo opustili neko različnico v korist sprejete. So izgubljen prispevek za kritje, ki ga nismo ustvarili zato, ker nismo ustvarili prihodkov in spremenljivih stroškov.

Obvladljivi in neoblvladljivi stroški

Delitev pride v poštev zlasti takrat, ko ima organizacija mesta odgovornosti in možnost preverjanja, koliko tisti, ki vodi mesto odgovornost lahko vpliva na stroške. Obvladlji so tisti, na katere lahko vodja mesta vpliva, neobvladljivi so tisti, ki niso v pristojnosti vodje stroškovnega mesta.

Pomen posamezne vrste stroškov za poslovne odločitve

Da bi bilo stroškovno računovodstvu čimbolj prilagojeno potrebam poslovnega odločanja, mora nujno upoštevati različne načine razvrščanja stroškov in o njih podati čim več informacij.

Poslovne odločitve so zasnovane na načtovanih stroških in ne na uresničenih. Uresničeni so znani prepozno, tako da ne morejo biti koristni pri začetnih odločitvah. Koristni so lahko pri popravljalnih odločitvah, ko ugotavljamo odmike od načrtovanega. Treba je tudi ugotoviti izvor odmikov, saj lahko izbira iz napačne metodologije.

Pri vrednotenju zalog lahko uporabljamo različne metode tako da na nosilce prenašamo vse stroške, ali samo proizvajalne stroške, ali pa spremenljive stroške. Zato je tudi presojanje prodajnih cen različno.

Običjano klasično stroškovno računovodstvu ne zadošča za odločanje.

Zadnje čase se čezdalje bolj znana metoda razporejanja stroškov na nosilce na podlagi aktivnosti.

Ugotavljnje stroškov po stroškovnihi mestih ima dvojni namen :

• Omogočiti pravilnejšo razporeditev posrednih stroškov

• Omogočiti pregled gibanja stroškov na tistih mestih, za ketere je kdo odgovoren

Metoda kalkuliranja stroškov na podlagi aktivnosti

Metoda, ki naj bi bistveno izboljšala poslovno odločanje je ABC metoda (activiti based costing).

Metoda predpostavlja da je v polni lastni ceni delež stroškov ki jih lahko pripišemo neposredno proizvodom sorazmerno velik, zelo malo pa je stroškov, ki ji razporejamo na nosilce posredno. Torej je podatek o lastni ceni dokaj točen, tudi če podlaga za razporejanje posrednih stroškov ni najbolj ustrezna.

Od drugih metod je boljši predvsem njen kalkulacijki vidik.

Glavna vsebina metode kalkuliranja stroškov na podlagi aktivnosti

Tudi pri tej metodi poznamo stroškovna mesta in stroškovne nosilce. Prav tako je potrebno razdeliti stroške na neposredne in posredne.

Temeljna zamisle te metode je, da stroškov ne povzročajo proizvodi ali storitve, temveč aktivnosti, proizvodi pa so končni porabniki teh aktivnosti. Zato je potrebno najprej ugotoviti aktivnosti in z njimi povezane stroške.

Težave pri razporejanju stroškov po stroškovnih nosilcih povzročajo posredni stroški, ne neposredni, zato so tudi pri tej metodi posredni stroški v ospredju.

Tudi pri tej metodi je potrebno najprej definirati posredne in neposredn stroške. Večina posrednih stroškov je povezanih s posameznimi aktivnostmi, je zelo malo posrednih stroškov, ki jih ne bi mogli razdeliti na posamezni proizvod ali storitev.

Pogoji da se splača uvajati to metodo v praksi :

• Uvajanje te metode je zelo drago

• Če imajo posredni stroški znaten delež v celotnih stroških

• Sta deleža posrednih in spremenljivih stroškov različna na enoto proizvoda

• Ima organizacija zelo razvejan proizvodni program

Zamisel ciljnih stroškov - opredelitev pojma ciljni stroški

Zamisel metode ciljnih stroškov je v tem, da nam pove koliko proizvod sme stati in ne koliko bo stal. Včasih je imenovana tudi načrtovanje stroškov. Je ureditev strateškega načrtovanaj stroškov. Ciljni stroški so največji dovoljeni stroški. Organizacija sprejme proizvodnjo proizvoda šele ko dodobra spozna potrebe trga, lastnosti proizvoda in prodajno ceno ki bi kupcem ustrezala.

Torej se organizacija več ne spračuje koliko stane določen proizvod, ampak kakšne lastnosti mora imeti proizvod in koliko sme stati.

Načela metode ciljnih stroškov :

• Prodajna cena je osnova za določitev stroškov :

  • Postavi ceno, ki ji omogoča dosego želenega tržnega deleža in obsega prodaje

  • Opredeli želeni dobiček

  • Ugotovi, kolikšni so lahko stroški pri opredeljeni prodajni ceni

• Usmeritev na kupca : Ciljni stroški izhajajo iz želja in potreb kupcev ter tržnih razmer

• Usmeritev na načrt proizvoda in proizvajalnega procesa : Metoda se osredotoča na stopnjo načrtovanja, pri tem pa upošteva vse stroške (od stroškov razvijanja in raziskovanja do stroškov odstranitve), saj lahko s tem zmanjša stroške skozi celotno dobo koristnosti proizvoda.

• Skupinsko delo : Metoda zahteva sodelovanje predstavnikov načrtovanja, proizvajanja, prodajanja, trženja, financ in podpornih (vzporednih, stranskih) dejavnosti. Pri skupinskem (timskem) delu je mišljena tudi pritegnitev zunanjih članov, kot so dobavitelji, kupci, posredniki drugi.

• Zmanjšanje stroškov skozi celotno dobo koristnosti proizvoda : Metoda upošteva stroške skozi celotno dobo koristnosti proizvoda pri kupcih in dobaviteljih (nabavno ceno, stroške uporabe proizvoda, stroške vzdrževanja in popravil, stroške odstranitve, uničenja).

• Upoštevanje celotne verige vrednosti  : Metoda ciljnih strdkov vključuje sodelovanje vseh članov verige vrednosti: dobaviteljev, trgovcev, distributerjev, ponudnikov storitev. S tem razprši prizadevanja za zmanjševanje stroškov prek vseh članov verige, in sicer na podlagi razvijanja dolgoročnega sodelovanja vseh članov razširjene organizacije.

Primerjava metode ciljnih stroškov in tradicionalne metode določanja prodajne cene

Tradicionalna metoda načrtovanja dobička je metoda priznanih stroškov .oz. metoda stroški plus. Najprej ugotovimo stroške proizvajanja in nato dodamo načrtovani dobiček. Če trg ni pripravljen plačati take cene, poskušamo zmanjšati stroške. Pri metodi ciljnih stroškov najprej ugotovimo tržno ceno, potem načrtovani dobiček in na koncu možne stroške.

Metode ki podpirajo opredeljevanje ciljnih stroškov

Metoda ugotavljanja tržno zahtevanih lastnosti

Uporabljamo jo kot instrument za prepoznavanje zahtev kupcev glede novega proizvoda. Preizkusnim osebam se predstavijo celovite različice proizvoda, ki jih te osebe ocenijo. Preizkusne osebe imajo le informacije o celovitem proizvodu in tako dajo prednost enem proizvodu pred drugim. Ne sprašujemo pa jih o posameznih lastnostih. Ker preizkusne osebe praviloma ne morejo hkrati ocenjevati več kot štirih lastnosti, se uveljavlja primerjanje dvojic. Tako se izmenično primerjajo dve od štirih lastnosti, druge lastnosti pa so enake.

Problemi pri uporabi :

• Vrednostna merila se lahko s časom spreminjajo in tako se nakušne odločitve spreminjajo. To rešimo s kratkimi razvojnimi obdobji in hitrim vstopom proizvoda na trg.

• Lastnosti proizvoda je mogoče opisati z besedami. Problem omilimo s skicami, fotografijami...

Metoda razvijanja kakovosti proizvoda

Je način zagotavljanja kakovosti na podlagi prepoznavanja zahtev kupcev.

Metoda izpeljevanje koristnosti proizvoda

Gre za metodo načrtnega ocenjevanja lastnosti prozvoda, z namenom opredeliti, ali je mogoče prozvajati ob manjših stroških, ne da bi pri tem žrtvovali kakovost, zanesljivot, uporabnost...

Metoda hkratnega izpeljevanja rešitev

Intenzivno izmenjevanje informacij med vsemi udeleženci in celovita obravnava problema.  Slabost zahodnega razvojnega poslovodstav je v tem, da se vsak oddelek pri razvoju ubada le s svojimi vprašanji in se ne zaveda psledic ki jih ima na druge naslednjo stopnjo nastajanja proizvodov.

Metoda kalkuliranja stroškov na podlagi aktivnosti

Gre za metodo ki je že predstavljena. Tu jo samo povezujemo s ciljnimi stroški.

Pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov ne gre toliko za nov način kalkuliranja kot za tržno, razvojno in izdelavno načrtovanje proizvodnje. Metoda kalkuliranja stroškov na podlagi aktivnosti pa je metoda kalkuliranja stroškov. Tako jo lahko uporabimo tudi pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov.

Vključevanje ciljnih stroškov v ureditev odločanja

Nove metode proizvajanja in poslovodenje so :

• Just in time (JIT)

• Nenehno izboljševanje procesov (kaizem)

• Metoda obvladovanja celovite kakovosti (total quality management)

• Metoda odločanja na podlagi rokov (time based management)

Metoda just in time

Značilno je načelo vlečenja, kar pomeni, da daje vsaka naslednja proizvajalna stopnja signale o potrebni količine prejšnji stopnji. Z enakomernim pretokom materiala se skrajša čakalna doba polproizvodov in zagotavlja majhne zaloge material in polproizvodov.

Prispeva pa tudi k povečanju kakovosti, saj se zaposleni ne morejo več zanašati na to, da bodo v primeru napake segli po novem polproizvodu in nadaljevali z delom.

Slabosti so povečanje cestnega prometa, preobremenjenost dobaviteljev, pomanjkanje delavcev pri proizvajanju.

Metoda nenehnega izboljševanja procesov

Spodbujanje k nenehnemu zmanjševanju stroškov na stopnji proizvajanja. Cilj te metode je tudi zagotavljanje kakovosti in zmanjšane potrebnega časa. Izboljševanje je ciklično. Nenehno si sledijo načrtovanje, uresničevanje načrtovanega, preverjanje uresničenega.

Metoda obvladovanja celovite kakovosti

Povdarek je na kakovosti z kupčevega zornega kota.

Metoda odločanja na podlagi rokov

Čas postaja vse večji dejavnik konkurenčnosti, saj je vedno bolj pomembno nenehno spreminjati, razvijati proizvode in z njimi hitro vstopati na trg. Torej gre za določanje rokov kdaj mora biti proizvod na trgu.

Pet temeljnih usmerjenosti na podlagi rokov :

• Usmerjenost na čas

• Usmerjenost na tekmece (cilj je biti dvakrat hitrejši od tekmecev)

• Usmerjenost na proces ( kje so prehodi med oddelki slabi)

• Usmerjenost na vrednost ( opustiti je treba dejavnosti ki ne dodajajo vrednosti)

• Usmerjenosti na mešane delovne skupine za kar najboljše usklajevanje dela med oddelki

Enostaven zgled opredeljevanja ciljnih stroškov

Želimo izdelati aparat za mletje in kuhanje kave. Naredimo raziskavo s katero želimo ugotoviti potrebne lastnosti aparata. Ugotovimo naslednje :

• Kava naj ima okus in vonj kot ekspresna kava

• Naj bo lahko rastavljiv in enostaven za čiščenje

• Zmogljivost 6 skodelic ali več

• Mora imeti prijetno obliko

• Po uporabi naj se sam izključi

• Uporaben za različne vrste in debeline kave

• Ohranjati mora toploto tudi po tem, ko je kava že kuhana

Z raziskavo trga smo ugotovili, da stane aparat, ki se sam izključi in je možno z njim skuhati 8 skodelic kave 69€, vendar nima mlinčka za kavo. Mlinček za kavo stane 15€. Tako bi lahko aparat z obema nalogama stal največ 84€. Raziskava je pokazala, da bi bila cena pri 20% tržnem deležu 100€. Takšni aparati dosežejo 8-10% dobičkovnost prihodkov. Sklenili smo, da mora prinašati 10% dobička, kar pomeni da lahko stroški znašajo največ 90€.

Preučimo stroške iz pretekllosti in ugotovimo

Proizvajalni stroški za male gospodinjske aparate znašajo 41% vseh stroškov, od teh stroški v organizaciji 17% in stroški dobaviteljev 24%

Stroški na enoto za dobo koristosti so prikazani v spodnji tabeli

Vidimo da imamo v stolpcu Skupaj - Ciljni stroški 90€, vendar so naši sedanji stroški na enoto 114€. Kako zmanjšati stroške ne enoto ?

Najprej je treba pripraviti seznam  delov in njihovih nalog kot sledi iz spodnje tabele.

Seštevek vseh stroškov je enak stroškom proizvajanja. (Sedanji stroški - Proizvodnja v prejšnji tabeli)

Sedaj pa moramo ugotoviti katere lastnosti so za kupca bilj in katere manj pomembne. Naredimo anketo pri kateri potencilani kupci ocenjujejo posamezne lastnosti od 1-5 (5 - najbolj pomembno). Rezultati so v spodnji tabeli.

Sedaj pa moramo preučiti stroške in lastnosti za vsak sestavni del. Naredimo naslednjo tabelo v kateri pomebnost za kupca razdelimo med posamezne sestavne dele. Tako npr. na okus in vonj kave vpliva do 1/2 posoda za kuhanje in do 1/2 ogrevalna plošča.

Sedaj pa primerjajmo ali so naši proizvajalni stroški primerljivi s pomembnostjo posamezne lastnosti za kupca.