Medletne bilance in ostali računovodski obračuni so
bistvenega pomena za vaš uspeh, saj je možno pravilne
poslovne odločitve sprejemati le na podlagi točnih in
ažurnih informacij
|
Dobrih poslovnih odločitev si ni
mogoče zamisliti brez poznavanja
stroškov. Informacije o stroških
nam daje stroškovno
računovodstvo. Stroškovno
računovodstvo mora biti pravilno
organizirano, da lahko daje
ustrezne in pravočasne
informacije.
Čezdalje večji pomen pridobiva
načrtovanje stroškov, ker olajša
začetne odločitve in podano je
sodilo za presojanje uresničenih
stroškov. V zvezi s tem se
pojavlja problem odgovornosti za
stroške.
Stroške tako lahko raziskujemo
in iščemo izboljšave. Stroške ne
obravnavamo samo po obsegu in
vrstah, temveč preučujemo kako se
gibljejo glede na obseg
poslovanja, primerjamo stroške v
obdobjih in potrebnost
posameznih vrst stroškov.
|
|
|
Stroški so cenovno izraženi
potroški prvin poslovnega
procesa. Torej so zmnožek
potroškov delovnih sredstvev,
predmetov dela, storitev in
delovne sile z njihovimi cenami.
O stroških ne moremo govoriti
kadar :
-
Nimamo opravka s prvinami
poslovnega procesa
-
Se prvina ne troši, čeprav
je navzoča
-
Prvine ni mogoče izraziti
vrednostno ali za priskrbo
niso potrebna denarna
sredstva
-
Cenovno izraženi potroški
niso smiselno povezani z
nastajanjem učinkov
-
Cenovno izraženi potroški
prvin presegajo utemeljen
znesek
Poznavanje kriterijev za
določanje stroškov je potrebno
zato, da vemo kateri znesek je
strošek in kateri odhodek, to pa
je velikega pomena pri
kalkuliranju. Za namene
kalkuliranja so pomembni samo
stroški, ki so nujno potrebni za
proizvodnjo oz. opravljano
storitev. Zneskov ki niso
stroški ampak samo odhodki, ne
moremo prevaliti na kupca, ampak
se pokrivajo iz poslovnega izida
iz rednega delovanja.
Poznavanje stroškov je pomembno
tudi iz davčnega vidika, saj
davčna zakonodaja dopušča, da se
pri izračunu davčne osnove
upoštevajo samo tisti zneski, ki
so nujni za izvajanje
poslovnega procesa.
Stroške lahko preučujemo za
različne namene. :
-
Stroški v celotnem obsegu :
podlaga za primerjavo z
načrtovanimi, za
ugotavljanje kako prispevajo
k dobičku dejavnosti,
organizacijske enote,
celotne organizacije
-
Stroške na količinsko enoto
učinka : za presojanje
prodajne cene
-
Stroški po organizacijskih
enotah : presojanje
odgovornosti in uspeha
-
Stroški povezani s
posameznim kupcem :
presojanje ali še sodelovati
z njim
|
Na začetek
|
|
|
Obravnavanje stroškov je vedno
potrebno prilagoditi namenu. Če
preučujemo stroške z namenom
ugotavljati usešnosti vodje
enote, upoštevamo samo tiste
stroške, na katere lahko ta
vpliva. Pri presoji ali je
ugodnejša nabava ali lastna
proizvodnja, upoštevamo le
odločujoče stroške. Vse stroške
upoštevamo pri izračunu prodajne
cene.
Zato razvrščamo stroške po
različnih vidikih :
Naravne
vrste stroškov
Glede na prvine poslovnega
procesa, tj. delovna
sredstva, predmeti dela,
delovna sila in tuje
storitve
Časovni
vidik, t.j. načrtovani
stroški in uresničeni
stroški.
Pri predračunskem in obračunskem zajemanju se mora uporabljati enaka metodika.
Ta način razvrščana je zelo pomembne pri odločevalnem nadzoru. Uresničene
stroške ugotavljamo na podlagi knjigovodskih evidenc. Načrtovane stroške pa
določamo na podlagi :
-
Dejanskih preteklih
stroškov : So tisti in
tolikšni kot so bili v
preteklem letu. Ta
metoda ne upošteva
spremenjenih pogojev
poslovanja v času,
nesmotrnosti v
preteklosti
-
Ocenjeni prihodnji
stroški : So tiski ki
jih lahko pričakujemo
glede na dejanske
pretekle. Metoda se
preveč upira na preteklo
poslovanje.
-
Standardni stroški : So
tisti, ki so teoretično
upravičeni : Ločimo pa :
-
Temeljne standardne
: Postavljeni so za
daljše obdobje glede
na konkretne
odločitve
-
Obdobne standardne :
Postavljeni skladno
s konkretnimi
okoliščninami
-
Namišljene
standardne : na
podlagi idealnih
okoliščin
-
Uresničljive
standardne : upoštevajo tudi
negativne pojave
v obračunskem
obdobju v
objektivnem
obsegu
-
Normalne
standardne :
postavljeni na
podlagi
okoliščin, ki
jih je mogoče
jemati kot
normalne
Pri ugotavljanju odmikov od
načrtovanega je treba
upoštevati tudi to, kako smo
prišli do načrtovanih
stroškov.
Nekateri načrtovani stroški
vplivajo tudi na velikost
obračunanih stroškov. To so
amortizacija in dolgoročne
rezervacije.
Izvirni
in izpeljani stroški
Obvladovanje organizacije je
lažje, če je razdeljena na
manjše enote (stroškovna,
prihodkovna, dobičkovna,
naložbena mesta). Med seboj
so povezana, kar povzroča na
eni strani stroškovni in
odhodki tok, na drugi pa
prihodkovnega.
Stroški posamezne enote so
lahko posledica sodelovanja
znotraj ali zunaj
organizacije. Takšna vrsta
spremljanja stroškov je
pomembna ko so posamezne
enote pri odločitvah
samostojne, odločitve pa
lahko škodijo celotni
organizaciji.
Neposredni in posredni
stroški
Če ima organizacija razvejan
proizvodni program,
spremljamo stroške na ravni
posameznega programa,
posameznega stroškovnega
nosilca in posameznega
stroškovnega mesta.
Neposredni stroški
so
povezani s posameznim
proizvodom oz. storitvijo.
Posredni stroški pa so
povezani na več proizvodov
oz. storitev. Pravimo jim
tudi splošni stroški oz.
skupni stroški. Neposredne
razporejamo na podlagi
knjigovodske listine,
posredne pa s pomočjo
podlag, ki pa morajo biti
pravilno izbrane, saj
drugače lahko pride do
nepravilnih odločitev.
Stalni
in spremenljivi stroški
Delimo jh glede na odzivanje
na spremembno obsega
poslovanja. Tisti ki se na
spremembe ne odzivajo so
stalni stroški, spremenljivi
pa se z obsegom proizvodnje
spremeninjajo.
Spremenljivi stroški pa se
lahko odzivajo na obseg
različno in sicer :
-
Sorazmerno spremenljivi
stroški : Na enoto
učinka so vedno enaki.
Običajno so to
neposredni stroški
materiala, dela,
storitev. Lahko so
nazadujoči ali
napredujoči, vendar v
izjemnih okoliščinah,
npr. plačevanje
preseganje norm po večji
urni postavki kot za
redno delo.
-
Napredujoče spremenljivi
stroški : Naraščajo
hitreje kot narašča
obseg proizvodnje.
-
Nazadujoče spremenljivi
stroški : Naraščajo
počasneje kot obseg
proizvodnje. Ugotno
vplivajo na lastno ceno
Stalni stroški se z obsegom
proizvodnje ne spreminjajo.
Zato se spreminjajo na
enoto proizvodnje. Tako
poznamo :
-
Omejeno stalne stroške :
Povezani so z
odločitvami o spremembi
proizvajalnih
zmogljivosti. V praksi
se obnašajo tako kot
spremenljivi stroški in
jih moramo poznati ko
ugotavljamo točko
preloma. Tak primer je
če se v prevozniškem
podjetju odločijo za
nakup novega tovornjaka.
-
Neomejeno stalni stroški
: Neomejena stalnost je
povezana z obsegom
dejavnosti, kar pa ne
pomeni, da se ne morejo
spremeniti zaradi
poslovnih odločitev,
npr. spremenjan način
amortizacije. Glede na
to, kako organizacija
vpliva na neomejeno
stalne stroške ločimo :
-
Preudarno nastali
(diskrecijski)
stalni stroški : Z
obsegom proizvodnje
se ne spreminjajo,
vendar jih je možno
spremeniti v zelo
kratkem času. Na
uspešnost pa
vplivajo dolgoročno.
Tak stroške je
strošek reklame,
raziskav,
izobraževanja.
-
Nujni stalni stroški
: Ni jih možno
odpraviti v kratkem
času, npr.
amortizacija
osnovnih sredstev.
Stroški
proizvajanja in
neproizvajanja
Stroške delimo
po poslovnih
področjih nalog. S tem
dobimo podlago za
vrednotenje zalog
nedokončanih proizvodov in
gotovih proizvodov. Tako
vidimo kako draga so
posamezne področja nalog.
Stroški
učinkov in stroški obdobja
V zalogah se lahko
zadržujejo le stroški
proizvajanja. Vsi ostali
stroški so pa stroški
obdobja in se pokrivajo iz
prihodkov. SRS priporočajo,
da so stroški obdobja vsi
stroški razen stroškov
proizvajanja, vandra so možne
tudi druge rešitve.
Organizacija se torej lahko
odloča o tem, katere stroške
bo takoj pretvorila v
odhodke in katere bo
razmejevala prek zalog.
Stroški obdobja so največ
stalni stroški neposredni
stroški prodaja in najmanj
stralni stroški financiranja
in neposredni stroški
prodaje.
Odlučojoči in neodločujoči
stroški
Pri poslovnih odločitvah je
pomembno, da upoštevamo le
tiste stroške, ki so
odlločujoči. To so pa tisti,
katerih obseg se spremeni,
če sprejmemo določeno
različico. Neodločujoči pa
se ne spremenijo. Ponavadi
so odločujoči le
spremenljivi stroški in pa
omejeno stalni stroški Pri
odločanju govoriimo o
načrtovanih odločujočih in
neodločujočih stroških.
Dodatni
in mejni stroški
Pri poslovnih odločitvah pa
je pomembno ne le da vemo
kateri stroški se bodo
spremenili, ampak tudi
kolikšna bo sprememba.
Dodatni stroški so tisti, ki
jih povzorča dodatna
proizvodnja. Mejni pa so
tisti, ki jih povzorča
zadnja enota proizvodnje,
oz. so dodatni stroški na
enoto. Izračunamo jih tako,
da vse dodatne stroške
delimo z dodatnim obsegom
proizvodnje.
Oportunitetni stroški
Organizacija se mora pogosto
zaradi sprejete različice
odpovedati drugi, ki že
prinaša nek prispevek za
kritje. Opredlejeni so z
zneskom, ki ga izgubimo
zato, ker smo opustili neko
različnico v korist
sprejete. So izgubljen
prispevek za kritje, ki ga
nismo ustvarili zato, ker
nismo ustvarili prihodkov in
spremenljivih stroškov.
Obvladljivi in
neoblvladljivi stroški
Delitev pride v poštev
zlasti takrat, ko ima
organizacija mesta
odgovornosti in možnost
preverjanja, koliko tisti, ki
vodi mesto odgovornost lahko
vpliva na stroške. Obvladlji
so tisti, na katere lahko
vodja mesta vpliva,
neobvladljivi so tisti, ki
niso v pristojnosti vodje
stroškovnega mesta. |
Na začetek
|
|
|
Da bi bilo stroškovno
računovodstvu čimbolj
prilagojeno potrebam poslovnega
odločanja, mora nujno upoštevati
različne načine razvrščanja
stroškov in o njih podati čim
več informacij.
Poslovne odločitve so zasnovane
na načtovanih stroških in ne na
uresničenih. Uresničeni so znani
prepozno, tako da ne morejo biti
koristni pri začetnih
odločitvah. Koristni so lahko
pri popravljalnih odločitvah, ko
ugotavljamo odmike od
načrtovanega. Treba je tudi
ugotoviti izvor odmikov, saj
lahko izbira iz napačne
metodologije.
Pri vrednotenju zalog lahko
uporabljamo različne metode tako
da na nosilce prenašamo vse
stroške, ali samo proizvajalne
stroške, ali pa spremenljive
stroške. Zato je tudi
presojanje prodajnih cen
različno.
Običjano klasično stroškovno
računovodstvu ne zadošča za
odločanje.
Zadnje čase se čezdalje bolj
znana metoda razporejanja
stroškov na nosilce na podlagi
aktivnosti.
Ugotavljnje stroškov po
stroškovnihi mestih ima dvojni
namen :
-
Omogočiti pravilnejšo
razporeditev posrednih
stroškov
-
Omogočiti pregled gibanja
stroškov na tistih mestih,
za ketere je kdo odgovoren
|
Na začetek
|
|
|
Merjenje, spremljanje,
uskopinjanje stroškov je
največji del dejavnosti
računovodstva. Namen spremljanja
stroškov je ugotoviti koliko
posamezni proizvod stane, ter
koliko prispeva k dobičku.
Prvi korak pri tem je natančna
opredelitev stroškovnih
nosilcev. Tega je treba ločiti od
pojma povzročitelj stroškov.
Končni nosilec je proizvod ali
storitev ki ga prodamo ter tako
dobimo stroške povrnjene.
Povzročitelj stroškov so pa
aktivnosti ki jih
moramo opraviti, da ustvarimo
proizvod. Vsaka od aktivnosti se konča s proizvodom
ali storitvijo za notranje
potrebe, ki nastopa kot začasni
stroškovni nosilec. Začasni
stroškovni nosilci so prvine pri
nastajanju končnih stroškovnih
nosilcev.
Končni cilj preučevanja stroškov
je ugotoviti stroške posameznega
proizvoda, tako da je v bistvu
namen preučevanja stroškov
pravilno kalkuliranje cene
proizvoda oz storitve. Vsakdo ki
kalkulira mora poznati metodiko
kalkuliranja in pogoje, ki
morajo biti izpolnjeni, da se
lahko uporabi določena metoda.
Po SRS sta glede na delitev
stroškov po stroškovnih nosilcih
možni dve metodi.
Delitvene kalkulacije
stroškov
-
Delitvena kalkulacija
stroškov, ki je lahko
ali enostavna ali
razčlenjena tudi po
stroškovnih mestih,
-
Kalkulacija stroškov z
enakovrednostnimi
(ekvivalentnimi)
števili, ki je lahko ali
enostavna ali
razčlenjena po
stroškovnih mestih in
vrstah stroškov,
-
Kalkulacija stroškov
vezanih proizvodov z
odvzemanjem, kalkulacija
stroškov vezanih
proizvodov z delitvijo
na podlagi sodelovanja,
-
Kalkulacija stroškov
vezanih proizvodov z
delitvijo na podlagi
enakovrednostnih
(ekvivalentnih) števil
Značilnost delitvenih
kalkulacij je, da so vsi
stroški neposredni in jih ni
potrebno deliti na posredne
in neposredne.
Kalkulacije z dodatki
posrednih stroškov
-
Kalkulacija stroškov z
enostavnim dodatkom
posrednih stroškov. Uporabljamo jo, če
-
so končni proizvodi
raznovrstni in pri
vsakem od njih
poznamo neposredne
stroše,
-
različne vrste
proizvodov prehajajo
enakomemo prek vseh
stroškovnih mest ali
če je razmerje med
posrednimi stroški
in izbranimi
neposrednimi
velikostmi na vseh
stroškovnih mestih
enako,
-
za vse vrste
posrednih stroškov
lahko uporabimo ista
merila razporejanja
-
Kalkulacija stroškov z
razčlenjenimi dodatki
posrednih stroškov po
stroškovnih vrstah. Uporabljamo jo, če
-
so končni proizvodi
raznovrstni, vendar
so pri vsaki njihovi
vrsti znani
neposredni stroški,
-
različne vrste
proizvodov ne
povzročajo
enakomerno vseh vrst
posrednih stroškov,
-
je treba za različne
vrste posrednih
stroškov uporabiti
različne podlage za
razporejanje;
-
Kalkulacija stroškov z
razčlenjenimi dodatki
posrednih stroškov po
stroškovnih mestih. Uporabljamo jo, če
-
so končni proizvodi
raznovrstni, vendar
so pri vsaki njihovi
vrsti znani
neposredni stroški,
-
različne vrste
proizvodov ne
prehajajo enakomerno
prek vseh
stroškovnih mest
proizvodnje,
-
za vse vrste
posrednih stroškov
na posameznih
stroškovnih mestih
lahko uporabimo iste
podlage za
razporejanje;
-
kalkulacija stroškov z
razčlenjenimi dodatki
posrednih stroškov po
stroškovnih mestih in
vrstah; uporabljamo jo,
če
-
so končni proizvodi
raznovrstni, vendar
so pri vsaki njihovi
vrsti znani
neposredni stroški,
-
različne vrste
proizvodov ne
prehajajo enakomerno
prek vseh
stroškovnih mest
proizvodnje
-
za vse vrste
posrednih stroškov
na posameznem
stroškovnem mestu ne
moremo uporabiti
istih podlag za
razporejanje.
Prvi korak pri kalkuliranju
stroškov z dodatki je
razdelitev vseh stroškov na
neposredne in posredne.
Posredne pa moramo razdeliti
na stalne in spremenljive.
Običjano z delitvijo na
neposredne in posredne ni
tažav, zaplete pa se z
delitvijo na stalne in
spremenljive, še posebno če
jih je treba deliti na
spremenljice posredne in
stale posredne stroške. Samo
z delitvijo stroškov na tri
dele (neposredne,
spremeljive posredne in
stalne posredne) je možno
ustrezno razdeliti stroške
na stroškovne nosilce.
|
Na začetek
|
|
|
Metoda, ki naj bi bistveno
izboljšala poslovno odločanje je
ABC metoda (activiti based
costing).
Metoda predpostavlja da je v
polni lastni ceni delež stroškov
ki jih lahko pripišemo
neposredno proizvodom sorazmerno
velik, zelo malo pa je stroškov,
ki ji razporejamo na nosilce
posredno. Torej je podatek o
lastni ceni dokaj točen, tudi če
podlaga za razporejanje
posrednih stroškov ni najbolj
ustrezna.
Od drugih metod je boljši
predvsem njen kalkulacijki
vidik.
|
Na začetek
|
|
|
Tudi pri tej metodi poznamo
stroškovna mesta in
stroškovne nosilce. Prav
tako je potrebno razdeliti
stroške na neposredne in
posredne.
Temeljna zamisle te metode
je, da stroškov ne
povzročajo proizvodi ali
storitve, temveč aktivnosti,
proizvodi pa so končni
porabniki teh aktivnosti.
Zato je potrebno najprej
ugotoviti aktivnosti in z
njimi povezane stroške.
Težave pri razporejanju
stroškov po stroškovnih
nosilcih povzročajo posredni
stroški, ne neposredni, zato
so tudi pri tej metodi
posredni stroški v ospredju.
Tudi pri tej metodi je
potrebno najprej definirati
posredne in neposredn
stroške. Večina posrednih
stroškov je povezanih s
posameznimi aktivnostmi, je
zelo malo posrednih
stroškov, ki jih ne bi mogli
razdeliti na posamezni
proizvod ali storitev.
Pogoji da se splača uvajati
to metodo v praksi :
-
Uvajanje te metode je
zelo drago
-
Če imajo posredni
stroški znaten delež v
celotnih stroških
-
Sta deleža posrednih in
spremenljivih stroškov
različna na enoto
proizvoda
-
Ima organizacija zelo
razvejan proizvodni
program
|
Na začetek
|
|
|
Najprej je potrebno celotni
poslovni proces razdeliti na
posamezne aktivnosti. Torej
vse aktivnosti povezana z
nabavo prvin, proizvodnjo,
prodajo. financiranjem itd.
Delo je podobno izdelavi
kataloga del in opravil. Pri
tem je treba upoštevati tudi
to, da je porabo aktivnosti
možno razporediti po
posameznih proizvodih.
Pojem aktivnosti pa je
opredljen kot "Aktivnost je
skupek dejanj (akcij) v organizaciji, ki jih moremo
koristno upoštevati pri kalkuliranju stroškov.
Vsaka aktivnost se konča z
določenim učinkom kot
začasnim stroškovnim
nosilcem. Na njegovo enoto
je možno preračunati stroške
te aktivnosti, to pa je
hkrati tudi količnik za
razporejanje stroškov
posamezne aktivnosti na
končno stroškovne nosilce.
Veliko takih količnikov pa
oteži kalkuliranje stroškov,
zato kalkuliranje
poenostavimo tako, da
združujemo aktivnosti v
sete. Pri tem moramo
upoštevati :
-
Združene aktivnosti
morajo biti logično
povezane
-
Posamezni končni
proizvod mora vsebovati
vse aktivnosti ki so
združene v skupino in to
v enakem razmerju
-
Za vse združene
aktivnosti je mogoče
določiti isto enoto
učinka kot začasnega
stroškovnega nosilca.
Stroškovno mesto je
opredeljeno, ko je določen
začasni stroškovni nosilec.
Ko so aktivnosti
opredeljene, moramo
razčleniti stroške in
narediti seznam posrednih
stroškov. Razčlenjeni morajo
biti tako, da jih je mogoče
povezati z aktivnostmi. Pri
povezovanju posrednih
stroškov in aktivnosti
ponavadi ostane del stroškov
nerazporejen. Lahko so
nepotrebni ali pa niso
povezani z osnovno
dejavnostjo, pa so vseeno
potrebni. Take stroške
prenašamo na proizvode po
drugih podlagah, kot so
neposredno delo v urah.
Pomen te metode pa je tudi v
tem, da po njej lahko
ugotovimo nepotrebne
stroške, torej tudi
zmanjšanje stroškov in
povečanje učinkovitosti.
Pri uvajanju v prakso je
potrebno narediti dva
koraka:
-
Prvi korak :
-
opredeljevanje
aktivnosti
-
ugotovljeni stroški
povezani s
posameznimi
aktivnostmi
-
aktivnosti in z njim
povezani stroški
uskopinjeni tako da
je mogoče opredeliti
stroškovna mesta
-
izračunani stroški
začasnega
stroškovnega nosilca
na vsakem
stroškovnem mestu
-
Drugi korak
Metoda se ukvarja predvsem s
spremenljivo posrednimi
stroški, ne ukvarja pa se s
spremenljivo stalnimi
stroški. Torej je za
kalkulacijo po ABC metodi
potrebno odšteti stalne
posredne stroške iz celotnih
stroškov.
Glede na to na kateri ravni
poslovnega procesa nastajajo
aktivnosti in z njimi
povezani stroški, aktivnosti
razporejamo na :
-
Ravni proizvoda
: so tiste ki jih opravimo
vsakokrat, ko ustvarjamo
končni proizvod. Npr.
neposredni material se
porablja vedno, ko potreka
proizvodnja in z njim
povezani stroški se
spreminjajo s številom
ustvarjenih proizvodov.
-
Ravni serije
: so tiste ki jih opravimo
vsakokrat ko ustvarjamo
serijo proizvodov. Stroški
se spreminjajo s številom
serij, vendar niso odvisni
od števila proizvodov v
seriji. Npr. zagon
proizvodnje..
-
Ravni proizvajanja
: so tiste, ki so nujne pri
ustvarjanju proizvodov,
vendart niso odvisni od
števila proizvodov. Npr.
vzdrževanje itd..
preizkušanje proizvodov.
-
Ravni organizacije kot
celote : so tiste
aktivnosti ki so nujne za
potek proizvodnje in so
skupne vsem proizvodom. To
so npr. vzdrževanje tovarne,
varovanje okolja,
amortizacija stavb.
Takšna razporeditev olajša
razporejanje stroškov na
končne proizvode. Potrebo
posameznega proizvoda po
posamezni aktivnosti je mogoče
izmeriti.
Na končne stroškovne nosilce
prenašamo stroške s pomočjo
začasnih stroškovnih nosilcev.
Zato je naslednji korak
oblikovanje stroškovnih mest.
Oblikujemo jih tako, da
seštejemo stroške, ki pripadajo
skupini aktivnosti.
Problem pri tej metodi so
stroški na ravni organizacije.
Aktivnosi na ravni organizacije
in z njimi povezani stroški se
nanašajo na različne proizvode
in ni mogoče ugotoviti koliko
jih odpade na posamezni
proizvod. Torej lahko s to
metodo kalkuliramo samo zoženo
lastno ceno. Za izračun polne
lastne cene moramo uporabiti
drugo metodo. Glede na to, da pa
je teh stroškov relativno malo,
je tudi rezultat z zoženo lastno
ceno dovolj dober.
Na podlagi razvrstitve
aktivnosti na posamezne ravni,
se je razvila tudi na
aktivnostih temelječa preučitev
dobička. Bistvo metode je v tem,
da na podlagi stroškov posamezne
ravni ugotavljamo koliko dobička
prinašajo posamezni ravni.
|
Na začetek
|
|
|
Na podlagi poznavanja klasične
metode kalkuliranja in ABC
metode lahko sklenemo :
-
Nova metoda
je uporabna pod enekimi
pogoji kot metoda
kalkuliranja z račlenjenimi
dodatki posrednih stroškov
po stroškovnih vrstah in
metoda kalkuliranja z
razčlenjenimi dodatki
posrednih stroškov po
stroškovnih mestih
-
Tudi pri ABC metodi stroške
najprej razdelimo na
posredne in neposredne.
Značilnost neposrednih
stroškov pri klasični metodi
je v tem, da nastanejo na
neposrednih stroškovnih
mestih, pri ABC metodi pa so
povezani s posameznimi
aktivnosmi, z začasnimi
stroškovnimi nosilci, ki se
nanašajo na posamezni končni
proizvod in jih zato lahko
prenašamo nanj.
-
Na koncu nam pri obeh
metodah ostanejo posredni
stroški. Pri metodi ABC
moramo oddeliti stalne
posredne stroške od
posrednih stroškov, ker jih
s to metodo ni mogoče
razporediti na proizvode. Pri klasičnem načinu
kalkuliranja izhajamo iz dejstva, da imajo v
organizacijah oblikovana stroškovna mesta,
ki so lahko proizvajalna (neposredna in
druga) ali neproizvajalna.
Stroškovno mesto je funkcijsko, prostorsko
ali stvarno zaokrožen del organizacije, na
katerem se pri
poslovanju pojavljajo stroški, ki jih je
mogoče razporejati na posamezne stroškovne
nosilce in je zanje nekdo odgovoren.
Klasična
metoda
Z neposrednimi stroški bremenimo na
stroškovnih mestih stroškovne nosilce
neposredno brez podlag za razporejanje,
posredne pa razporejamo nanje z njihovo
pomočjo.
Pri opredeljevanju podlage
izhajamo iz dejstva, da mora
biti vzročno povezana z
nastajanjem stralcov. S preučevanjem gibanja
posrednih stroškov v preteklosti in z njihovo
odzivnostjo na obseg proizvodnje lahko
izračunamo z izbranih podlag količnike
dodatka posrednih stroškov, ki bodo zelo
dober približek resničnemu stanju.
Količnik dodatka posrednih stroškov (KI,
K2, K Kn) izračunamo po obrazcu:
posredni stroški
Kn =
----------------------------------------------------------
celotna podlaga ta razporejanje
neposredni stroški + posredni
stroški 1 + ... + posredni
stroški n
Lastna cena =
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
število proizvodov
Posredni stroški n = Kn x
podlaga n za tovrstne proizvode
Lastno ceno za enoto končnega
proizvoda dobimo tako, da vse
stroške (posredne in neposredne)
delimo s številom ustvarjenih
končnih proizvodov.
ABC metoda
Najprej aktivnosti razporedimo
na različne ravni. Nato na
posamezni ravni uskopinimo
aktivnosti tako da dobimo
skupine ki jih lahko merimo z
začasnim stroškovnim nosilcem.
Nato ugotovimo kateri stroški so
povezani z eno skupino
aktivnosti. Na ta načim
oblikujemo stroškovna mesta. Teh
je toliko kolikor je začasnih
stroškovnih nosilcev, torej n.
Stroške na takšno enoto
izračunamo :
stroški stroškovnega mesta
Mn =
----------------------------------------------------------------------------
celotno število začasnih
stroškovnih nosilcev
neposredni stroški + posredni
stroški 1 +... + posredni
stroški n
Lastna cena =
------------------------------------------------------------------------------------------------------
število proizvodov
Posredni stoški n = Mn x
potroški začasnih stroškovnih
nosilcev n
Ugotovimo da gre pri ABC metodi
za kalkuliranje z razčlenjenimi
dodatki za različne vrste vrste
posrednih stroškov, s tem da ABC
metoda zahteva, da je treba
posredne stroške razporejati na
podlagi aktivnosti. Stroškovna
mesta pa so eneko določena.
|
Na začetek
|
|
|
Največ se uporablja v japonskih
organizacijah. Uporabna je
takrat ko organizacija uvaja
nove proizvode, ker je cena
postavljena tako, da
organizacija doseže zaželen
tržni delež pri tem pa tudi
zaželen dobiček.
Pred desetletji je bilo delo
poglavitni strošek, danes pa je
le še malenkostna postavka. Vse
več sredstev se namenja
razvijanju in raziskovanju.
Edina stalnica poslovnega okolja
je njegovo spreminjanje.
Organizacija so prisiljene
uresničeveti vedno bolj različne
želje porabnikov ob nizkih
cenah. Tudi pri visokokakovostni
proizvodih je čezdalje bolj
pomembna cena. Uspejo le
organizacije ki pravilno
ugotovijo želje kupcev in si
nenehno prizadevajo znižati
stroške.
Metodo ciljnih stroškov so
spodbudile pomanjkljivosti
klasičnih metod. Vendar so
klasične metode le metode
kalkuliranja, pojavlja pa se vse
bolj potreba po celoviti
ureditvi odločanja. Računanje
stroškov se loteva, ko so že
nastali in takrat jih ni mogoče
spreminjati. Takrat je možno
samo še izračunati lastno ceno,
nanj pribiti dobiček in tako
lahko dobimo proizvode, ki ne
gredo pri tej ceni v prodajo. |
Na začetek
|
|
|
Zamisel metode ciljnih stroškov
je v tem, da nam pove koliko
proizvod sme stati in ne koliko
bo stal. Včasih je imenovana
tudi načrtovanje stroškov. Je
ureditev strateškega načrtovanaj
stroškov. Ciljni stroški so
največji dovoljeni stroški.
Organizacija sprejme proizvodnjo
proizvoda šele ko dodobra spozna
potrebe trga, lastnosti
proizvoda in prodajno ceno ki bi
kupcem ustrezala.
Torej se organizacija več ne
spračuje koliko stane določen
proizvod, ampak kakšne lastnosti
mora imeti proizvod in koliko
sme stati.
Načela metode
ciljnih stroškov :
-
Prodajna cena je osnova za
določitev stroškov :
-
Postavi ceno, ki ji omogoča dosego želenega
tržnega deleža in obsega prodaje
-
Opredeli želeni dobiček
-
Ugotovi, kolikšni so
lahko stroški pri
opredeljeni prodajni
ceni
-
Usmeritev na kupca : Ciljni
stroški izhajajo iz želja in
potreb kupcev ter tržnih
razmer
-
Usmeritev na načrt proizvoda
in proizvajalnega procesa :
Metoda se osredotoča na
stopnjo načrtovanja, pri tem
pa upošteva vse stroške (od
stroškov razvijanja in
raziskovanja do stroškov
odstranitve), saj lahko s
tem zmanjša stroške skozi
celotno dobo koristnosti
proizvoda.
-
Skupinsko delo : Metoda
zahteva sodelovanje
predstavnikov načrtovanja,
proizvajanja, prodajanja,
trženja, financ in podpornih
(vzporednih, stranskih)
dejavnosti. Pri skupinskem
(timskem) delu je mišljena
tudi pritegnitev zunanjih
članov, kot so dobavitelji,
kupci, posredniki drugi.
-
Zmanjšanje stroškov skozi
celotno dobo koristnosti
proizvoda : Metoda upošteva
stroške skozi celotno dobo
koristnosti proizvoda pri
kupcih in dobaviteljih
(nabavno ceno, stroške
uporabe proizvoda, stroške
vzdrževanja in popravil,
stroške odstranitve,
uničenja).
-
Upoštevanje celotne verige
vrednosti : Metoda
ciljnih strdkov vključuje
sodelovanje vseh članov
verige vrednosti:
dobaviteljev, trgovcev,
distributerjev, ponudnikov
storitev. S tem razprši
prizadevanja za zmanjševanje
stroškov prek vseh članov
verige, in sicer na podlagi
razvijanja dolgoročnega
sodelovanja vseh članov
razširjene organizacije.
|
Na začetek
|
|
|
Tradicionalna metoda načrtovanja
dobička je metoda priznanih
stroškov .oz. metoda stroški
plus. Najprej ugotovimo stroške
proizvajanja in nato dodamo
načrtovani dobiček. Če trg ni
pripravljen plačati take cene,
poskušamo zmanjšati stroške. Pri
metodi ciljnih stroškov najprej
ugotovimo tržno ceno, potem
načrtovani dobiček in na koncu
možne stroške. |
Na začetek
|
|
|
Uporabljati jo je možno :
-
Pri razvijanju novih
proizvodov
-
Inštrument racionalizacije
obstoječih proizvodov
-
Načrtovanju proizvajalnega
procesa
-
Povečanje učinkovitosti na
posrednih področjih.
Metoda je neodvisna od
dejavnosti organizicije, zato ni
enostavnega recepta za
implementacijo.
|
Na začetek
|
|
|
Ker ni enostavnega recepta za
uvedbo metode ciljnih stroškov,
tako da bi bil postopek okvirno
takšen :
-
Strategija proizvoda in
načrtovanje dobička :
Določimo proizvod in dobiček
-
Zamisel proizvoda in
izvedljivost : Določimo
posebnosti proizvoda ki so
posledice želja kupcev,
ocenimo stroške po
posameznih stopnjah
proizvoda, tehnologijo,
potrebne naložbe
-
Oblikovanje in razvijanje
proizvoda :
-
Proizvodna in logistika :
Kontroliramo odzive kupcev.
|
Na začetek
|
|
|
Odvisni so od strategije
organizacije in dolgoročno
načrtovanega dobička.
Dejavniki določitve ciljnih
stroškov :
-
Tržna raziskava :
Informacije o nepoznanih
željah kupcev
-
Preučitev tekmecev : Kateri
drugi proizvodi so
dosegljivi, kako jih
ocenjujejo kupci in kakšni
bodo možni odzivi kupcev na
naš proizvod.
-
Tržna niša : Preučimo trg in
informacije o tekmecih, kar
nas pripelje do ciljnih
tržnih odsekov
-
Zahteve kupcev : Čim več
specifičnih informacij o
proizvodu z zornega kota
kupcev
-
Zehteve glede proizvoda :
Določimo značilnosti
proizvoda, pogostost
popravil
-
Tržna cena : Določimo ceno
ki je tekmovalna in
sprejemljiva za kupce
-
Želeni dobiček : Izražen s
stopnjo dobičkovnosti
prihodkov od prodaje (ROS),
ki mora biti skladen
z dolgoročno načrtovanim
dobičkom in koeficientom
dobičkonosnosti sredstev
(ROA)
Poznamo tri metode določanja
ciljnih stroškov :
-
Odštevalna metoda : Temelji
na ceni konkurenčnega
izdelka. Od tržne cene
odštejemo želeni poslovni
izid.
-
Prištevalna metoda : Temelji
na obstoječi tehnologiji.
-
Združena metoda :
Komninacija odštevalne in
prištevalne metode
Odštevalna metoda
Od prihodkov odštejemo poslovni
izid :
prihodki - poslovni izid =
stroški
Poslovni izid je lahko čisti
dobiček, kosmati dobiček ali
prispevek za kritje.
Želeni dobiček je največkrat
izračunan iz svojega deleže v
prodajni ceni proizvoda, so
ciljni stroški izračunani :
ciljni strošek = prodajna cena -
prodajna cena x poslovnih izid /
prodajna cena
Z odštevanje želenega poslovnega
izida dobimo stroške, ki jih
narekuje trg. Te stroške
primerjamo s standardnimi
stroški. Iz razlike med tržnimi
in standardnimi stroški
izpeljemo ciljne stroške. Ta
razlika je ciljna razlika.
Naloga poslovodstva je določiti
velikost stroškov, ki so merilo
nadaljnih proizvajalnih in
razvojnih dejavnosti.
Ciljni stroški so postavljeni
zelo nizko in jih običajno ni
mogoče dosegati z obstoječo
tehnologijo, zato so običajno
potrebne spremembe v tehnološkem
procesu.
Prištevalna metoda
Metoda temeljni na obstoječi
tehnologiji. V bistvu gre za
določanje standardnih stroškov,
saj niso upoštevane le tržne
razmere, ampak tudi možnosti
organizacije glede zmanjšanja
stroškov.
Obstajajo tri metode, ki
temeljijo na :
Prištevalna metoda, ki
temelji na podobnosti
proizvoda
Ciljne stroške je mogoče
uresničiti s ponavljanjem in
izboljševanjem prejšnje
izpeljave proizvoda.
Opredeljuje se na treh
stopnjah :
-
Odmisliti je treba vse
nenavadne stroške,
upoštevati dejavnike kot
so obseg proizvodnje in
inflacijo
-
Upoštevati je treba
prihodnje gospodarske in
tržne razmere
-
Stroški morajo dati
spodbudo zaposlenim za
izboljšavo prejšnje
izvedbe proizvoda
Metoda uporablja statistične
metode s podatki iz prejšnih
obračunskih obdobij.
Opredeljevanje ciljnih
stroškov temelji na
regresijski enačbi :
ciljni stroški = a + bx
a - običajen resničen
strošek enak vsem proizvodom
b - običajen resničen
strošek, ki ga določa x
lastnost oblikovanega
proizvoda
Prištevalna metoda, ki
temelji na novi zamisli
proizvoda
Uporablja se takrat ko
začnemo s proizvajanjem
novega proizvoda. Prihranek
je odvisen od podobnosti med
novo zamislijo in zamislijo,
po kateri proizvajamo
obstoječi proizvod.
Opredlimo stroške na podlagi
razvojnih in proizvajalnih
danosti.
Združena metoda
Je kombinacija prvih dveh metod.
|
Na začetek
|
|
|
Podrobna razporeditev ciljnih
stroškov omogoča na kasnejših
stopnjah njihovo spremljanje ter
ugotavljanje odmikov.
Za razporejanje ciljnih stroškov
je več možnih metod. Razporediti
jih je mogoče na :
|
Na začetek
|
|
|
Metoda ugotavljanja tržno
zahtevanih lastnosti
Uporabljamo jo kot instrument za
prepoznavanje zahtev kupcev
glede novega proizvoda.
Preizkusnim osebam se
predstavijo celovite različice
proizvoda, ki jih te osebe
ocenijo. Preizkusne osebe imajo
le informacije o celovitem
proizvodu in tako dajo prednost
enem proizvodu pred drugim. Ne
sprašujemo pa jih o posameznih
lastnostih. Ker preizkusne osebe
praviloma ne morejo hkrati
ocenjevati več kot štirih
lastnosti, se uveljavlja
primerjanje dvojic. Tako se
izmenično primerjajo dve od
štirih lastnosti, druge
lastnosti pa so enake.
Problemi pri uporabi :
-
Vrednostna merila se lahko s
časom spreminjajo in tako se
nakušne odločitve
spreminjajo. To rešimo s
kratkimi razvojnimi obdobji
in hitrim vstopom proizvoda
na trg.
-
Lastnosti proizvoda je
mogoče opisati z besedami.
Problem omilimo s skicami,
fotografijami...
Metoda razvijanja kakovosti
proizvoda
Je način zagotavljanja kakovosti
na podlagi prepoznavanja zahtev
kupcev.
Metoda izpeljevanje
koristnosti proizvoda
Gre za metodo načrtnega
ocenjevanja lastnosti prozvoda,
z namenom opredeliti, ali je
mogoče prozvajati ob manjših
stroških, ne da bi pri tem
žrtvovali kakovost, zanesljivot,
uporabnost...
Metoda hkratnega izpeljevanja
rešitev
Intenzivno izmenjevanje
informacij med vsemi udeleženci
in celovita obravnava problema.
Slabost zahodnega razvojnega
poslovodstav je v tem, da se
vsak oddelek pri razvoju ubada
le s svojimi vprašanji in se ne
zaveda psledic ki jih ima na
druge naslednjo stopnjo
nastajanja proizvodov.
Metoda kalkuliranja stroškov
na podlagi aktivnosti
Gre za metodo ki je že
predstavljena. Tu jo samo
povezujemo s ciljnimi stroški.
Pri odločanju na podlagi ciljnih
stroškov ne gre toliko za nov
način kalkuliranja kot za tržno,
razvojno in izdelavno
načrtovanje proizvodnje. Metoda
kalkuliranja stroškov na podlagi
aktivnosti pa je metoda
kalkuliranja stroškov. Tako jo
lahko uporabimo tudi pri
odločanju na podlagi ciljnih
stroškov. |
Na začetek
|
|
|
Nove metode proizvajanja in
poslovodenje so :
-
Just in time (JIT)
-
Nenehno izboljševanje
procesov (kaizem)
-
Metoda obvladovanja celovite
kakovosti (total quality
management)
-
Metoda odločanja na podlagi
rokov (time based
management)
Metoda just in time
Značilno je načelo vlečenja, kar
pomeni, da daje vsaka naslednja
proizvajalna stopnja signale o
potrebni količine prejšnji
stopnji. Z enakomernim pretokom
materiala se skrajša čakalna
doba polproizvodov in zagotavlja
majhne zaloge material in
polproizvodov.
Prispeva pa tudi k povečanju
kakovosti, saj se zaposleni ne
morejo več zanašati na to, da
bodo v primeru napake segli po
novem polproizvodu in
nadaljevali z delom.
Slabosti so povečanje cestnega
prometa, preobremenjenost
dobaviteljev, pomanjkanje
delavcev pri proizvajanju.
Metoda nenehnega izboljševanja
procesov
Spodbujanje k nenehnemu
zmanjševanju stroškov na stopnji
proizvajanja. Cilj te metode je
tudi zagotavljanje kakovosti in
zmanjšane potrebnega časa.
Izboljševanje je ciklično.
Nenehno si sledijo načrtovanje,
uresničevanje načrtovanega,
preverjanje uresničenega.
Metoda obvladovanja celovite
kakovosti
Povdarek je na kakovosti z
kupčevega zornega kota.
Metoda odločanja na podlagi
rokov
Čas postaja vse večji dejavnik
konkurenčnosti, saj je vedno
bolj pomembno nenehno
spreminjati, razvijati proizvode
in z njimi hitro vstopati na
trg. Torej gre za določanje
rokov kdaj mora biti proizvod na
trgu.
Pet temeljnih usmerjenosti na
podlagi rokov :
-
Usmerjenost na čas
-
Usmerjenost na tekmece (cilj
je biti dvakrat hitrejši od
tekmecev)
-
Usmerjenost na proces ( kje
so prehodi med oddelki
slabi)
-
Usmerjenost na vrednost (
opustiti je treba dejavnosti
ki ne dodajajo vrednosti)
-
Usmerjenosti na mešane
delovne skupine za kar
najboljše usklajevanje dela
med oddelki
|
Na začetek
|
|
|
Želimo izdelati aparat za mletje
in kuhanje kave. Naredimo
raziskavo s katero želimo
ugotoviti potrebne lastnosti
aparata. Ugotovimo naslednje :
-
Kava naj ima okus in vonj
kot ekspresna kava
-
Naj bo lahko rastavljiv in
enostaven za čiščenje
-
Zmogljivost 6 skodelic ali
več
-
Mora imeti prijetno obliko
-
Po uporabi naj se sam
izključi
-
Uporaben za različne vrste
in debeline kave
-
Ohranjati mora toploto tudi
po tem, ko je kava že kuhana
Z raziskavo trga smo ugotovili,
da stane aparat, ki se sam
izključi in je možno z njim
skuhati 8 skodelic kave 69€,
vendar nima mlinčka za kavo.
Mlinček za kavo stane 15€. Tako
bi lahko aparat z obema nalogama
stal največ 84€. Raziskava je
pokazala, da bi bila cena pri
20% tržnem deležu 100€. Takšni
aparati dosežejo 8-10%
dobičkovnost prihodkov. Sklenili
smo, da mora prinašati 10%
dobička, kar pomeni da lahko
stroški znašajo največ 90€.
Preučimo stroške iz pretekllosti
in ugotovimo
Proizvajalni stroški za male
gospodinjske aparate znašajo 41%
vseh stroškov, od teh stroški v
organizaciji 17% in stroški
dobaviteljev 24%
Stroški na enoto za dobo
koristosti so prikazani v
spodnji tabeli
| Stroški v dobi
koristnosti |
Znotraj organizacije |
Zunaj organizacije |
Skupaj |
|
|
| Stroški
razvijanja |
| Proizvodnja |
| Prodaja |
| Servis |
| Posredni
stroški |
| Recikliranja |
| Skupaj |
|
| Ciljni
stroški |
Sedanji
stroški |
Razlika |
| 3,6 |
5,0 |
1,4 |
| 15,3 |
20,0 |
4,7 |
| 5,4 |
6,0 |
0,6 |
| 9,0 |
10,0 |
1,0 |
| 18,0 |
19,0 |
1,0 |
| 4,5 |
7,0 |
2,5 |
| 55,8 |
67,0 |
11,2 |
|
| Ciljni
stroški |
Sedanji
stroški |
Razlika |
|
|
|
|
| 21,6 |
30,0 |
8,4 |
| 12,6 |
17,0 |
4,4 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| 34,2 |
47,0 |
12,8 |
|
| Ciljni
stroški |
Sedanji
stroški |
Razlika |
| 3,6 |
5,0 |
1,4 |
| 36,9 |
50,0 |
13,1 |
| 18,0 |
23,0 |
5,0 |
| 9,0 |
10,0 |
1,0 |
| 18,0 |
19,0 |
1,0 |
| 4,5 |
7,0 |
2,5 |
| 90,0 |
114,0 |
24,0 |
|
Vidimo da imamo v stolpcu Skupaj
- Ciljni stroški 90€, vendar so
naši sedanji stroški na enoto
114€. Kako zmanjšati stroške ne
enoto ?
Najprej je treba pripraviti
seznam delov in njihovih
nalog kot sledi iz spodnje
tabele.
| Sestavni del |
Lastnost |
Znesek € |
Znesek % |
| 1.posoda za kuhanje |
mletje in
filtriranje |
9.000 |
18 |
| 2.steklena posoda |
ohranjanje toplote
kave |
2.000 |
4 |
| 3.grelec kave |
segrevanje kave |
3.000 |
6 |
| 4.ohišje |
ogrodje aparata |
9.000 |
18 |
| 5.ogrevalna plošča |
gretje vode |
4.000 |
8 |
| 6.komandna plošča |
kontroliranje mletja |
23.000 |
46 |
| 7.skupaj |
|
50.000 |
100 |
Seštevek vseh stroškov je enak
stroškom proizvajanja. (Sedanji
stroški - Proizvodnja v prejšnji
tabeli)
Sedaj pa moramo ugotoviti katere
lastnosti so za kupca bilj in
katere manj pomembne. Naredimo
anketo pri kateri potencilani
kupci ocenjujejo posamezne
lastnosti od 1-5 (5 - najbolj
pomembno). Rezultati so v
spodnji tabeli.
| Lastnosti |
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
% |
| okus in vonj kave |
|
|
|
|
5 |
20 |
| enostavnost čiščenja |
|
|
|
4 |
|
16 |
| zmogljivost |
|
|
3 |
|
|
12 |
| zunanji videz |
|
2 |
|
|
|
8 |
| samodejno
vključevanje |
|
|
|
4 |
|
16 |
| mletje kave na
različno debelino |
1 |
|
|
|
|
4 |
| ohranjanje toplote
kave |
|
|
3 |
|
|
12 |
| samodejno
izključevanje |
|
|
3 |
|
|
12 |
| skupaj |
|
|
|
|
|
100 |
Sedaj pa moramo preučiti stroške
in lastnosti za vsak sestavni
del. Naredimo naslednjo tabelo v
kateri pomebnost za kupca
razdelimo med posamezne sestavne
dele. Tako npr. na okus in vonj
kave vpliva do 1/2 posoda za
kuhanje in do 1/2 ogrevalna
plošča.
| Lastnosti |
posoda za kuhanje |
steklene posoda |
grelec kave |
ohišje |
ogrevalna plošča |
komanda plošča |
pomembnost |
| okus in vonj kave |
10 |
|
|
|
10 |
|
20 |
| enostavnost čiščenja |
4,8 |
1,6 |
|
9,6 |
|
|
16 |
| zmogljivost |
|
6,0 |
|
6,0 |
|
|
12 |
| zunanji videz |
|
|
|
4,8 |
|
3,2 |
8 |
| samodejno
vključevanje |
|
|
|
|
16,0 |
|
16 |
| mletje kave na
različno debelino |
0,2 |
|
|
|
|
3,8 |
4 |
| ohranjanje toplote
kave |
|
2,4 |
9,6 |
|
|
|
12 |
| samodejno
izključevanje |
|
|
|
|
|
12 |
12 |
| skupaj |
15,0 |
10,0 |
9,6 |
20,4 |
10,0 |
35,0 |
100,0 |
Sedaj pa primerjajmo ali so naši
proizvajalni stroški primerljivi
s pomembnostjo posamezne
lastnosti za kupca.
| Sestavni del |
Stroški % |
Pomembnost % |
Količnik |
Ukrep |
| 1.posoda za kuhanje |
18 |
15,0 |
0,83 |
zmanjšati stroške |
| 2.steklena posoda |
4 |
10,0 |
2,5 |
povečati stroške |
| 3.grelec kave |
6 |
9,6 |
1,60 |
povečati stroške |
| 4.ohišje |
18 |
20,4 |
1,13 |
zadržati stroške |
| 5.ogrevalna plošča |
8 |
10,0 |
1,25 |
povečati stroške |
| 6.komandna plošča |
46 |
35,0 |
0,76 |
zmanjšati stroške |
| 7.skupaj |
100 |
100 |
|
|
|
formulex
formule
|
|